»Učitelj ni le razlagalec, ampak tudi spodbujevalec zavzetega odkrivanja in reševanja življenjskih težav.«
Po diplomi iz psihologije in pedagogike je ddr. Barica Marentič Požarnik na obeh področjih tudi doktorirala, iz psihologije v Ljubljani in iz pedagogike v Zagrebu. Pretežni del svoje poklicne poti je delovala na FF Univerze v Ljubljani. Področje njenega zanimanja, poučevanja in seveda tudi raziskovanja je bilo psihologija učenja in poučevanja, kjer se je ukvarjala z učenjem in dejavniki učenja. To jo je pripeljalo do posebnega zanimanja za izobraževanje učiteljev.
Z zanimanjem za visokošolsko didaktiko je posegla na andragoško področje. Zanimalo jo je didaktično usposabljanje visokošolskih učiteljev za izboljšanje kakovosti poučevanja in učenja ter problemsko zasnovan študij. Med dejavniki zagotavljanja kakovostnega študija je poseben pomen pripisovala študentskemu tutorstvu. V središče postavlja učečega se študenta, kar (v sodelovanju s soavtorico Melito Puklek Levpušček) obravnava tudi v knjigi Skupinsko delo za aktiven študij. Visokošolske didaktike se je lotevala tudi organizacijsko, saj je bila ustanoviteljica in deset let predsednica istoimenskega slovenskega društva. Bila je pobudnica ustanovitve Centra za pedagoško izobraževanje Filozofske fakultete, ki ga je v obdobjih 1978–1985 in 1996–2005 tudi vodila.
Svoja spoznanja je objavila v več kot desetih knjižnih delih ter seveda številnih člankih in referatih. Med knjižnimi deli omenimo dve uspešnici, ki sta doživeli več ponatisov; to sta: Dejavniki in metode uspešnega učenja (Ljubljana: Univerzum, 1980) ter Psihologija učenja in pouka (Ljubljana: DZS, 2000). Zavzemala se je za uporabo akcijskega raziskovanja kot dejavnika učiteljevega razmišljanja in profesionalne rasti.